V 2. Samuelovi knjigi nadaljujemo z zgodbo o Davidovem življenju. V prvih nekaj poglavjih vidimo, kako David resnično žaluje za Savlom in svojim prijateljem Jonatanom. David je iskreno spoštoval Savla, ne glede na vso hudobijo, ki mu jo je Savel zadal. David bi sedaj lahko zavzel kraljestvo, saj mu je pripadalo in je imel ob sebi močno vojsko. Vendar tega ne naredi s silo, ampak prepusti Bogu, da ga povzdigne ob svojem času. Tako sedem let vlada samo Judu iz Hebrona in šele po sedmih letih državne vojne, David končno zavlada nad celotnim Izraelom.

Sledijo Davidove zmage nad sovražniki in tiste pa, ki mu jih Bog ne da v roko, da jih uniči, si podjarmi, da plačujejo Izraelu davek. Davidovo srce hrepeni po Božji prisotnosti, zato da pripeljati skrinjo Božje zaveze v Jeruzalem. Vendar mu to še ni dovolj, ampak ko gleda svojo hišo in potem vidi skrinjo zaveze v šotoru, se odloči, da bo Bogu zgradil tempelj kjer bo lahko prebival. Vendar mu Bog spregovori preko preroka, da David ne bo zidal hiše Bogu, ampak bo On sezidal njemu hišo in njegovega kraljestva ne bo konec. Vendar David naredi vse kar lahko, ter pripravi vse potrebne surovine, da bo lahko njegov sin izpolnil to njegovo hrepenenje srca.

V drugi polovici knjige vidimo še eno zelo slavno zgodbo, čeprav slavno zaradi nepravih razlogov. Govorimo o Davidovem prešuštvu z Batšebo. Čeprav ga Bog ne usmrti (kar bi bila pravična kazen) in mu greh odpusti, pa je preostanek Davidovega kraljevanja zelo žalosten, saj se ljudje dvignejo proti njemu, celo njegov lasten sin Absalom vodi ljudstvo proč od Davida in želi sam postati kralj. V preostanku življenja David trpi še več tragičnih posledic greha, saj Bog pravi: “Ti si sicer to storil na skrivaj, jaz pa bom to storil pred vsem Izraelom.” (2. Samuelova knjiga 12,12)