Jeremija se bralcu knjige, ki nosi njegovo ime, predstavi kot velik samotar. Kot preroka, ki živi na robu družbe, je Bog poklical od same mladosti. Žal pa je to pomenilo, da je postal nerazumljen in preganjan, še tisti, ki bi ga morali obkrožati in spodbujati, njegovi najbližji, se ne zmenijo dosti zanj.Prav tako ne bo deležen tolažbe in odgovornosti zakonskega življenja in očetovstva. Na koncu bo zaprt v ječo, trpinčen in na silo odpeljan v Egipt, bo v daljni deželi sklenil svoje življenje, ne da bi se kdo spominjal njegovega groba.

Jeremija ni samotar po svoji volji; živi v samoti, ker je zaradi oznanjanja Božje resnice zaničevan in zavrnjen s strani tistih, ki bi Božjo besedo morali sprejeti. Kot pravi Bog svojemu narodu h katerem je poslan Jeremija:

Sporočajte to v Jakobovi hiši, razglašajte v Judu in učite: »Poslušaj vendar to, neumno in nerazsodno ljudstvo, ki ima oči, pa ne vidi, ušesa, pa ne sliši.« Mar se me ne bojite, govori GOSPOD, in se ne tresete pred menoj, ki sem postavil sipino morju za mejo kot večno pregrado, ki je ne more prestopiti? Čeprav se zaletavajo valovi, ne morejo nič, čeprav bučijo, ne pridejo čez.
A to ljudstvo ima trmasto in uporno srce. Obrnili so se proč in odšli. (Jeremija 5,20-23)

Tako njegove besede padejo na oči, ki ne želijo videti in na ušesa, ki ne želijo slišati. Pa vendar Jeremija, kljub neverjetnemu nasprotovanju in trpljenju ostane zvest Bogu, ter oznanja Njegovo besedo do konca svojega življenja. Kar pa ne pomeni, da ne vidimo večkrat njegovega zlomljenega duha, ki kliče Bogu na pomoč in razlago za njegovo situacijo!